O naravi sprememb (2)
"Pravo življenje se nenehno giblje v nova področja", je rekel psihoanalitik Wilhelm Reich
in naše hrepenenje po novih začetkih označil kot "klic življenja".
Spremeniti zdaj? Odpreti novo knjigo, začeti novo vožnjo, odigrati novo tekmo ...?
V tihem trenutku si priznamo: Živim v napačni hiši, posel mi gre na živce, ljubezen je "izrabljena",
samota je takoo dolgočasna ... Življenje je postalo pretesno in vsak dan se začne s skritim ... "
Pravzaprav bi veliko raje .." ali ... "Je to res vse ...?"
Na vrata potrka klic in vabi na pot junaka (Joseph Campbell), ki gre odkrivat dežele, v katerih se
kali naš novi Jaz kot princesa v zakletem gradu ali žabec, ki skriva v sebi princa. A v gozdu med
ZDAJ in POTEM, med starim in novim, je kup pomislekov: Slikati? Pravzaprav nimam časa. Začeti zakonsko terapijo, da se bova morda nekoč spet lahko pogovarjala? Kdove, če bo kaj koristila ...
Sredi 30-ih igrati klavir? Prepozno. Napisati knjigo? In ležemo zvečer naveličani in prespimo še
eno noč. Nov dan se občuti kot stara, ponošena obleka. V tej stranski ulici nismo sami,
pravzaprav je tam cela soseska, ne, cela država se ja tam zataknila. Utrujena politika in politiki.
Reforme. Staranje. Okorele strukture, ki delajo počaasi, počaasi, kot bi vlekle zarjaveli voz po kolovozu.
"NOVI ZAČETEK" piše na velikem jumbo plakatu. Enostavna obljuba, a majhni rezultati.
Kot pri dietah ali redu v predalih. Začetki? Zloglasna R(ecesija) je ustvarila ohromelost in
zamrznjenost, v katero je zaledenela cela Dežela. Dežela pa smo mi. Torej govorimo o sebi?
O tistem občutku, ko raje zamrzneš v nezadovoljstvu, kot da bi se premaknil? Kot pri delnicah,
ki jih obdržimo, ker verjamemo, da bodo nekega dne nenadoma spet poskočile. Boljše je
znano zlo kot neznana sreča.
A vse najdragocenjše, kar imamo, je imelo nekoč svoj začetek v majhnem koraku,
ko smo si drznili nekaj novega:
"Je to tečaj angleščine za telebane?"
"Že dolgo hodite na ta plesni tečaj?"
"Smem pustiti svojo vizitko?"
"Greva na kavo?" Taki so bili nekoč začetki. Taki so lahko tudi danes.
"Pravo življenje se nenehno giblje v nova področja", je rekel psihoanalitik Wilhelm Reich
in naše hrepenenje po novih začetkih označil kot "klic življenja".
Spremeniti zdaj? Odpreti novo knjigo, začeti novo vožnjo, odigrati novo tekmo ...?
V tihem trenutku si priznamo: Živim v napačni hiši, posel mi gre na živce, ljubezen je "izrabljena",
samota je takoo dolgočasna ... Življenje je postalo pretesno in vsak dan se začne s skritim ... "
Pravzaprav bi veliko raje .." ali ... "Je to res vse ...?"
Na vrata potrka klic in vabi na pot junaka (Joseph Campbell), ki gre odkrivat dežele, v katerih se
kali naš novi Jaz kot princesa v zakletem gradu ali žabec, ki skriva v sebi princa. A v gozdu med
ZDAJ in POTEM, med starim in novim, je kup pomislekov: Slikati? Pravzaprav nimam časa. Začeti zakonsko terapijo, da se bova morda nekoč spet lahko pogovarjala? Kdove, če bo kaj koristila ...
Sredi 30-ih igrati klavir? Prepozno. Napisati knjigo? In ležemo zvečer naveličani in prespimo še
eno noč. Nov dan se občuti kot stara, ponošena obleka. V tej stranski ulici nismo sami,
pravzaprav je tam cela soseska, ne, cela država se ja tam zataknila. Utrujena politika in politiki.
Reforme. Staranje. Okorele strukture, ki delajo počaasi, počaasi, kot bi vlekle zarjaveli voz po kolovozu.
"NOVI ZAČETEK" piše na velikem jumbo plakatu. Enostavna obljuba, a majhni rezultati.
Kot pri dietah ali redu v predalih. Začetki? Zloglasna R(ecesija) je ustvarila ohromelost in
zamrznjenost, v katero je zaledenela cela Dežela. Dežela pa smo mi. Torej govorimo o sebi?
O tistem občutku, ko raje zamrzneš v nezadovoljstvu, kot da bi se premaknil? Kot pri delnicah,
ki jih obdržimo, ker verjamemo, da bodo nekega dne nenadoma spet poskočile. Boljše je
znano zlo kot neznana sreča.
A vse najdragocenjše, kar imamo, je imelo nekoč svoj začetek v majhnem koraku,
ko smo si drznili nekaj novega:
"Je to tečaj angleščine za telebane?"
"Že dolgo hodite na ta plesni tečaj?"
"Smem pustiti svojo vizitko?"
"Greva na kavo?" Taki so bili nekoč začetki. Taki so lahko tudi danes.