O zaupanju
Živimo v zanimivih časih. Z daljincem lahko nadziramo otroka v sosednji sobi. Vsak hip
smo dosegljivi po telefonu-v kabini za pomerjanje ali med zdravniškim pregledom.
Po spletu izvemo, kje jadra naš sodelavec ali kaj je soseda skuhala za kosilo. Na videz
imam popoln nadzor nad (skoraj) vsem. A so reči, ki so še vedno, kot so bile. Še vedno
nas preseneti nevihta ali mavrica, prijazen nasmeh v trgovini, nepričakovano opran avto
na dvorišču ali boleče grlo, ko se zbudimo. Presenečajo nas mediji in vsakdanje novice.
Nič ni več trdno - ne delo, družina ali partnerstvo ... Čas zahteva veliko zaupanja.
Pravzaprav neskončno zaupanje, da bo vse prav.
Ko sem bila stara dobrih pet let, sam ga imela. Nekega popoldneva sta mama in oče prvič
odšla za dlje časa od doma. S sosedi sta se dogovorila, da ostanem pri njih do zjutraj, ko
se vrneta. Ko sta mi to povedala, se mi je povesil nos. Veliko raje bi šla k babici na 2 uri
oddaljeno hribovsko kmetijo. S kislim obrazom sem se pridružila sosedom, ki so delali
na vrtu ob hiši. Pred očmi se mi je ves čas pojavljala slika babičine pravljične lesene hišice
in vonj dišečega kruha iz njene peči ... Soseda me je poklicala k zgodnji večerji.
Polnjena paprika? Bljak, moja mama skuha veliko boljšo! A si nisem upala odkloniti...
S cmokom v grlu sem pogoltnila nekaj žlic. Kot bi me nekaj pičilo, me je prešinila neznana sila.
Izmuznila sem se med vrati, okrog vogala in ... svoboda! K babici grem, pa naj bo, kar hoče!
Dan se je že prevešal v mrak, a to me ni ustavilo. Šele takrat sem se spomnila, da te poti še
nikoli nisem prehodila sama. Spomnila sem se na kmetijo s hudim psom, z vreščečimi purani,
ki jih je oče vedno odganjal, ko smo šli mimo, na strmo pot, kjer ti zdrsne, na sledove divjih
prašičev, na čudne šume v grmovju ... Stisnilo me je v grlu, a sem hitela naprej. Nekaj
mimoidočih me je začudeno pogledalo: "A ti pa kar sama? Kje imaš pa mamico?" Pot
navkreber je postajala vse bolj strma in moje otroške noge so se v mraku že spotikale
ob korenine. Padal je mrak in drevje je metalo dolge, strašljive sence. V grmovju je čudno
šuštelo. V travi se je nekaj sunkovito premaknilo, Ojoj, žaba! Kar sapo mi je vzelo. Največji
izziv pa je bil na koncu poti - zaraščena goščava, polna gostih smrek, kjer je bila tema celo
podnevi. Kadar smo šli tu skozi, sem se vedno krepko oprijela očetove roke. Bilo je hladno,
temno, tiho, le suhe vejice so pokale pod mojimi nogami. Kaj če se kdo skriva med debli?
Pospešila sem korak in pot mi je kapljal s čela. Nisem upala pogledati ne levo ne desno,
samo naslednji korak je bil pomemben. Pognala sem se v dir. Potem se je pred menoj odprlo:
velika, okrogla luna se mi je široko smejala z neba in sijala na pravljično hišico, v kateri je že
gorela luč. Ko sem vstopila, je babico skoraj kap. Stisnila me je k sebi in me posadila za peč,
iz katere je dišalo po kruhu. Ko sem naslednje jutro vstala, sem pred hišo zagledala mamo
in očeta. Zdrvela sem v mamino naročje in v solzah sva si povedali vsak svojo zgodbo o zaupanju. Zgodbo o petletni deklici, ki si zaupa, da je vedno varna na poti in zgodbo o mladi mami, ki zaupa
otroku, da zna paziti nase.
Kadar zdaj potrebujem več zaupanja, grem spet po tisti poti. Ne traja več dve uri, steza je zaraščena, gozd je napol posekan, ni več temačen, strmina se zdi pol manjša...
in moje babice že zdavnaj ni več.
V leseni hišici so zdaj drugi ljudje, a zame je tam še vedno doma ZAUPANJE.
Živimo v zanimivih časih. Z daljincem lahko nadziramo otroka v sosednji sobi. Vsak hip
smo dosegljivi po telefonu-v kabini za pomerjanje ali med zdravniškim pregledom.
Po spletu izvemo, kje jadra naš sodelavec ali kaj je soseda skuhala za kosilo. Na videz
imam popoln nadzor nad (skoraj) vsem. A so reči, ki so še vedno, kot so bile. Še vedno
nas preseneti nevihta ali mavrica, prijazen nasmeh v trgovini, nepričakovano opran avto
na dvorišču ali boleče grlo, ko se zbudimo. Presenečajo nas mediji in vsakdanje novice.
Nič ni več trdno - ne delo, družina ali partnerstvo ... Čas zahteva veliko zaupanja.
Pravzaprav neskončno zaupanje, da bo vse prav.
Ko sem bila stara dobrih pet let, sam ga imela. Nekega popoldneva sta mama in oče prvič
odšla za dlje časa od doma. S sosedi sta se dogovorila, da ostanem pri njih do zjutraj, ko
se vrneta. Ko sta mi to povedala, se mi je povesil nos. Veliko raje bi šla k babici na 2 uri
oddaljeno hribovsko kmetijo. S kislim obrazom sem se pridružila sosedom, ki so delali
na vrtu ob hiši. Pred očmi se mi je ves čas pojavljala slika babičine pravljične lesene hišice
in vonj dišečega kruha iz njene peči ... Soseda me je poklicala k zgodnji večerji.
Polnjena paprika? Bljak, moja mama skuha veliko boljšo! A si nisem upala odkloniti...
S cmokom v grlu sem pogoltnila nekaj žlic. Kot bi me nekaj pičilo, me je prešinila neznana sila.
Izmuznila sem se med vrati, okrog vogala in ... svoboda! K babici grem, pa naj bo, kar hoče!
Dan se je že prevešal v mrak, a to me ni ustavilo. Šele takrat sem se spomnila, da te poti še
nikoli nisem prehodila sama. Spomnila sem se na kmetijo s hudim psom, z vreščečimi purani,
ki jih je oče vedno odganjal, ko smo šli mimo, na strmo pot, kjer ti zdrsne, na sledove divjih
prašičev, na čudne šume v grmovju ... Stisnilo me je v grlu, a sem hitela naprej. Nekaj
mimoidočih me je začudeno pogledalo: "A ti pa kar sama? Kje imaš pa mamico?" Pot
navkreber je postajala vse bolj strma in moje otroške noge so se v mraku že spotikale
ob korenine. Padal je mrak in drevje je metalo dolge, strašljive sence. V grmovju je čudno
šuštelo. V travi se je nekaj sunkovito premaknilo, Ojoj, žaba! Kar sapo mi je vzelo. Največji
izziv pa je bil na koncu poti - zaraščena goščava, polna gostih smrek, kjer je bila tema celo
podnevi. Kadar smo šli tu skozi, sem se vedno krepko oprijela očetove roke. Bilo je hladno,
temno, tiho, le suhe vejice so pokale pod mojimi nogami. Kaj če se kdo skriva med debli?
Pospešila sem korak in pot mi je kapljal s čela. Nisem upala pogledati ne levo ne desno,
samo naslednji korak je bil pomemben. Pognala sem se v dir. Potem se je pred menoj odprlo:
velika, okrogla luna se mi je široko smejala z neba in sijala na pravljično hišico, v kateri je že
gorela luč. Ko sem vstopila, je babico skoraj kap. Stisnila me je k sebi in me posadila za peč,
iz katere je dišalo po kruhu. Ko sem naslednje jutro vstala, sem pred hišo zagledala mamo
in očeta. Zdrvela sem v mamino naročje in v solzah sva si povedali vsak svojo zgodbo o zaupanju. Zgodbo o petletni deklici, ki si zaupa, da je vedno varna na poti in zgodbo o mladi mami, ki zaupa
otroku, da zna paziti nase.
Kadar zdaj potrebujem več zaupanja, grem spet po tisti poti. Ne traja več dve uri, steza je zaraščena, gozd je napol posekan, ni več temačen, strmina se zdi pol manjša...
in moje babice že zdavnaj ni več.
V leseni hišici so zdaj drugi ljudje, a zame je tam še vedno doma ZAUPANJE.