MOČ BESEDEBesede imajo neznansko moč. Tega se zaveda množica oglaševalcev in prodajalcev, ki nam skuša z uporabo jezika in nagovarjanjem čustev dopovedati, da imamo potrebe, ki se jih sploh ne zavedamo, in kupujemo reči, ki jih ne potrebujemo, da bi občutili ugodje na tisoč različnih načinov.
Če ne gre drugače, zbujajo pozornost z negativnimi sporočili, ob katerih se zdrznemo: »Ne tega!« Potem kupimo, kar (domnevno) pomaga: prehranska dopolnila, električna kolesa, nove ustnice, umetna sladila … V medijih in na spletu beremo: "Kardiologi so otrpli pogledali to sliko." "Gruda črvov bo odšla v eni uri." "Celo leto sem se mučila s pisanjem, zdaj pa je knjiga končno izšla."" "Ne bi te rada strašila, a tole ti moram povedati …" Se avtorji kdaj vprašajo, kako vplivajo na bralce? To počnejo večinoma namerno, seveda. Vse za pozornost. A prosim, ne z menoj! Ne gre za to, da bi morali pisati samo o lepih rečeh. Gre za to, da smo odgovorni do moči zapisane besede, pri kateri ne podkrepimo sporočila z nebesednimi sredstvi in nimamo možnosti podrobnega pojasnjevanja ali pa to delamo z zamikom. Kako torej pisati o neugodnih okoliščinah, da se ne bomo izogibali resnici, a bomo vseeno pokazali na dejstva? Tako, kot bi si želeli, da govori z nami dober učitelj ali zdravnik, ki je usmerjen v zdravljenje in zaupanje, da bomo sodelovali, ne v kritiziranje in očitke, v dejstva na izvidu, ne v vzbujanje krivde. »Zdaj, ko imava jasno sliko, kaj se dogaja v telesu, je očitno, da je potrebna sprememba prehrane. Kaj vse je hkrati zdravo in okusno za vas? Kako se boste tega lotili takoj? Predlagam ...« Dejstva, posledice, spodbuda, takojšnja aktivnost. To je moč jezika in zavedanje njegovega vpliva. Tudi tega, kdo je tisti, ki nekaj pove. To umetnost obvladajo še bolj prefinjeno pisci dobrih knjig. O življenjskih vzponih in spustih znajo pisati tako, da izzivalnim dogodkom sledijo katarza, olajšanje, sprostitev in nova spoznanja. Plesišče, po katerem plešejo s svojo domišljijo in besedami, pa je seveda neskončno. |
