Zdravilna moč pisanja:KAR SMO SI VEDNO ŽELELI (zadnji teden marca 2020)
Včasih ne razumem dogajanja okrog sebe. Takrat pomaga, da pišem. Pišem, kadar se želim v življenju premakniti in pišem takrat, ko želim spremeniti le današnji dan. Tudi v tem nejasnem, presenetljivem času, ko smo obmirovali, obsedeli, otrpnili, ko ne vemo natančno, kaj bo jutri. Na tem mestu bom objavljala svoja razmišljanja in namige, kako lahko s pisanjem spreminjate svoje dneve tudi vi. Poskusite. Poleti smo sočustvovali z avstralskimi koalami, ki so jim gozdni požari uničevali življenjski prostor. Jezili smo se na državnike, ki niso ustavili sekanja deževnega pragozda. A to se je dogajalo nekje drugje. Potem smo kot v napeti nadaljevanki, ki je ponujala idealno sceno za filmsko uspešnico, spremljali usodo potnikov na turistični križarki na Kitajskem. Res so bili na njej tudi Slovenci, a se nam je zdelo, kot da gre tudi pri njih za začinjen zaključek eksotičnega potovanja, kakršnega ne pozabiš. Vse se je dogajalo tam nekje, dokler se ni zgodilo na domačem pragu. Potem se je zgodilo in nas postavilo med štiri zidove. "Ustavite promet in zaprite meje!" smo zarohneli na politike. "To je umetno ustvarjanje panike, politiki potrebujejo poslušne ovce," so ugotovili drugi. Medtem se je nevidni mali sovražnik virus potuhnjeno vrinil povsod, kjer se zbira in druži veliko ljudi. Začel je ustavljati ladje, letala, smučarje, avanturistične popotnike, državnike, zdravnike, duhovnike in vesele družbe. Čez noč smo dobili priložnost, da začnemo delati tisto, za kar nikoli nismo imeli časa in kar nam je kronično primanjkovalo. Dobili smo čas. Lotili smo se predalov in omar, starih fotografij, ponošenih nogavic, starih časopisov ... Začeli smo na novo razvrščati in odstranjevati odvečno. "Nisem vedela, da imam toliko čevljev," je rekla prijateljica. "Toliko oblek imam, da mi dve leti ni treba ničesar kupiti", je rekla druga, ki je še prejšnji teden zatrjevala, da nima kaj obleči. . Ljudje na Facebooku objavljajo slike doma pečenega kruha, kakršnih ne bi posneli niti v največji pekarni v mestu. Na radiu vrtijo najboljše hite. Ljudje se prijazno pozdravljamo z "Ostani zdrav!" Na družabnih omrežjih zdaj poleg stotine znanstvenih, kvaziznanstvenih in zeliščarskih receptov za boj proti bolezni najdemo pravo eksplozijo šal, zabavnih montaž in posnetkov o korona virusu. Dokazujejo, da nas še ni zapustil smisel za humor. Ljudje so začeli več brati, pravijo ponudniki spletnih knjig. Končno! Kar ni uspelo učiteljem, založnikom, oglaševalcem in kulturnikom, je opravil nevidni sovražnik virus. Ljudje so začeli kuhati redne, zdrave obroke: repo, fižol, domačo juho in regrat z odmaknjenih travnikov. Življenje od "tam nekje" se je preselilo k nam domov, med naše zidove. Spet si veliko umivamo roke z milom, pečemo svoj kruh, skrbno likamo perilo in kuhamo "prava" kosila. Imamo čas. Počutimo se, kot bi imeli počitnice, porodniški dopust ali kot bi se pravkar upokojili. Dobili smo, kar smo si vedno želeli, ko smo izgore(va)li: dovoljenje za kampiranje na domačem kavču, poceni elektriko in gorivo. Celo sodstvo nas ne preganja, ker se boji naših virusov. Skratka, krasni novi svet. Hodimo na virtualne kave in pivo, zbližanje s sprtimi sorodniki ali s tistimi, ki jih moramo vsak dan gledati, ker nam dihajo za ovratnik v službi, se zdi enostavno. Za zdaj še. Ostaja pa še ena skrb: Kdaj bo ponudila kakšna frizerka striženje las pod strokovnim nadzorom s spletnim tečajem Sam svoj frizer?
