Nič mi ni bolj pri srcu, kot prave besede v pravem trenutku, ki se te dotaknejo in ti pobožajo dušo. A življenje včasih pokaže roge ali  te sune nekam. Navadno temu pravimo po domače kriza in je povezana s premikanjem, turbulenco - na zunaj in znotraj. Kar ne deluje, pride na dan in nas prisili, da ukrepamo. Krasno, zdaj bo akcija ali pa morda - vdih in nov razmislek.
Ste tudi vi zadnje čase opazili,
- kako ljudje spet skrbno gojijo zelenjavo na vrtovih in obdelujejo zemljo, (ste brali članek o ampuli v glavi solate),
- kako so nakatakarji bolj uslužni (ob kavi vedno postrežejo vodo),
- kako so prodajalci bolj nasmejani (čeprav včasih s stisnjenimi zobmi),
- kako se je najem poslovnih prostorov pocenil,
- kako se počasi, a vztrajno le tihotapi v nas miselnost (ki jo lahko vidite pri vsakem uličnem prodajalcu v Aziji), da se posle dela tudi ob majhnih stvareh (da lahko potem zaslužimo velike) in da vsaka stranka šteje (celo tista, ki danes ne bo nič kupila). 
Vse to so darila krize. Kriza je kot brca, ki nas premakne iz udobnega naslonjača ustaljenih navad, je kot burja na morju, ki očisti ozračje in pogled. Kriza na novo razvrsti naše prioritete (in vrednote), prerazporeja, povezuje, uravnoveša, umirja ali razburka (organizacijo, tim, družino).
"Ampak nočem kriz," boste rekli. Vprašajte Steva Jobsa, Michaela Jordana, Anthonnyja Robbinsa ali Stinga, ali poznajo to besedo.
Pomislim na svoje prehodne krize:
krizo 40-ih ("A je to vse?"),
krizo "praznega gnezda" ("A ne gremo več skupaj na dopust?"),
kriza staranja staršev ("Kdaj bomo spet eno zapeli skupaj? Nič več ne pojemo."),
krizo v poslu ("Kje so zdaj verižni telefonski klici strank, sodelavcev, poslovnih partnerjev?"),
kriz(ic)o staranja (ah, na sliki iz "udobnih" časov je manj iskric v mojih očeh, vsaj nekaj).
Kriza nas spomni, kaj zares šteje.
Moja bilanca kriz(ic): velikansko povečanje "ljubezenske" kapacitete (z brezpogojno ljubeznijo vred, hvala, moja bivša pubertetnika, preživeli smo!),
razraščeno sočutje (nič človeškega mi ni tuje),
pogum za korak v neznano (še dobro, da sem tako radovedna),
postavljanje mej (vem, kje je črta z napisom DOVOLJ),
potrpežljivost ("božja mast" mi ne diši, a celo orhideja na mojem oknu jo zahteva),
povezovanje, organiziranje, varčevanje, sposobnost pogajanja in molka (ko je to potrebno, ups, ni lahko) in najbolj pomembno:
smisel za humor (hvala, oče, za to darilo, ko najbolj stiskava zobe, postaneva norčava, to pomaga).
A je kriza prijetna? NI! A je koristna?  JE, ker prenavlja in osvežuje, kar je zastarelo, ohrani tisto, kar je najboljše, najbolj pristno v vas in odstrani vse odvečno - kot pri tistem budističnem kipu na Tajskem, kjer so pod glineno oblogo odkrili sijočega, zlatega Budo. Zato: živela kriza!