Bi ga posodili za ves dan?
Rada imam kolo, ker se na njem počutim, kot da bi bil ves svet moj. Če se mi mudi, lahko z njim drvim in če hočem, se ustavim, da si spotoma ogledam čevlje v izložbi, pobožam mimoidočega zlatega prinašalca, povoham sivkin cvet, poklepetam z znanko, skočim v osvežujoče valove ali si privoščim sladoled. Pravo razkošje.
Zadnjič je moje vozilo odpovedalo. Bila je nedelja v mojem obmorskem mestecu in šla sem na lov za kolesom, najprej v prvi "posodi-mi-kolo" za vogalom. Zaprto. Pa v drugega - tudi zaprto. Kaj pa zdaj?
Stopim do bližnjega barčka in povprašam natakarja za točilnim pultom, ali je še kje v mestu kakšen "rent-a-bike" (lepo po slovensko). "Težka bo, ampak saj lahko vzamete moje!" Obrne se in izza pulta pripelje svoje kolo, za njim se prikažeta še nona (na Primorskem smo) in nono pa vnučka z zračno tlačilko v roki. Napolnijo mi gume. "Da bo vse, kot je treba," pravijo, "ko pridete, pridete. Pa prijetno vožnjo!" Skoraj mi sapo vzame. Nihče me ne povpraša, kako mi je ime, kdo sem ali po telefonski številki.
Od presenečenja tudi sama pozabim na to in se odpeljem v sončen dan.
Ko se čez nekaj ur vrnem, mi postrežejo še s kavico: "Časti" hiša, pravijo in ne morem verjeti svojim ušesom. Ne najdem pravih besed od presenečenja. Vem, kam bom odpeljala svoje prihodnje goste ali prijatelje.
Ljudje si podarjamo občutke, izkušnje - ne daril.

Živimo v času, ko je zaupanje beseda, v katero  skoraj nihče več ne verjame. Lahko zaupamo  politikom, državi, sodelavcem, poslovnim partnerjem, prijateljem ...? Lahko zaupamo prihodnosti? Lahko zaupamo temu, česar (ali kogar) ne poznamo? Zaupamo sebi? V nepredvidljiih časih je to vedno večji izziv. Kaj pa moje izkušnje?
Seveda, lahko zaupam v 98 primerih od 100.
Te dni nas  v medijih pozdravlja simpatičen oglas, ki nas prepričuje, da več ljudi zjutraj vstane z desno kot z levo nogo in da se več ljudi v Sloveniji piše Vesel kot Strah. "Vse bo v redu,"  nam zagotavljajo.
Res je,  vem, VSE BO ŠE DOBRO, vse JE ŽE V REDU!