Pozno popoldne pri blagajni trgovine. Račun za 6 EUR plačujem z 20-evrskim bankovcem in prodajalka me ošvrkne z ledenim pogledom: "Zakaj danes vsi plačujete samo z velikim denarjem? Saj veste, da je problem za drobiž!"  Halo!! Čigav problem? Globoko vdihnem, pogoltnem slino in v mislih stresam za ušesa vse neprijazne prodajalce tega sveta (s tole pred seboj vred).  No, to se je prav razpaslo, pomislim, pravzaprav so vedno bolj neprijazni prodajalci, policisti, uradniki, pa brezobzirni politiki, direktorji podjetij, da o otrocih, ženskah in moških niti ne govorimo ... Tudi država in družba nasploh sta že .. bljak. Saj ste se najbrž že tudi vi kdaj zasačili, kako verjamete temu, kar razmišljate?

S tako sneženo kepo v glavi se skoraj zaletim v šepajočega moškega s škatlo v naročju. Ujameva se s pogledom in moram si sneti očala, ker ne verjamem: "Si to res ti, Janez?"  Pred menoj stoji družinski prijatelj, ki ga nisem videla več kot 20 let. Njegov pogled je  kot nekoč, a čutim, da je vse drugače.  Kdo sva postala medtem, Janez? Janez spusti pogled, odloži svojo škatlo in pripoveduje. Poslušam in lovim sapo. Pred menoj odpira svoje škatle in škatlice. V eni je še vedno mlad pustolovski uživač, v drugi je nepredvidljiv potepuh, v tretji skrben negovalec očeta, žene in hčere, pa bolnik po možganski kapi, sin in oče, ki stoji ob svojih odhajajočih, ki se kar vrstijo. Moč in nemoč, prihodi in odhodi, rojevanje in odmiranje. Toliko vsega hkrati! Toliko škatel za ena sama ramena! V hipu se mi v glavi odvrti film mojega življenja, v katerem tako kot danes včasih pritisne na gumb kak nebodigatreba. In ko gledam Janeza z njegovo škatlo in škatlami, me preplavi velikanski val hvaležnosti in ljubezni za to življenje natanko tako, kot je - z vsemi njegovimi poljubi in klofutami. V  hipu skočim iz svoje (trenutne) škatle in pred očmi mi pobliska množica samoumevnih čudežev mojega življenja ta hip. Iz žepa izvlečem telefon in sredi trgovine pokličem tiste premikajoče se čudeže na dveh nogah, ki so mi najbližji, in vsakemu povem: "Rada te imam in neskončno hvaležna sem ti, da si z menoj na poti!"  

Vem, da smo več kot naše škatle. Vem, da je onstran škatel, zunaj naših skromnih zemljevidov, čudež življenja. Hvala ti, Janez, in naj zmaga življenje - kot vedno!

Preizkusite:

Pričakovanja do drugih so najpogostejši vzrok stresa (kar so vedeli že budisti).

Preprosta vaja pomaga, da se sprostimo:

Zamislite si, da lahko stisnete v kroglico vso energijo pričakovanj do drugih. Občutite, kje v telesu je središče tega občutka pričkovanja in poimenujte ta občutek (jeza, napetost, nestrpnost ...).

Predstavljajte si,  kako to energijo pričakovanj izvlečete iz telesa in jo položite v namišljeno škatlo.